PISMO SMC-ju PO ZMAGI NA VOLITVAH IN PREVZEMU OBLASTI (Milan Demšar 9/2014)
Nekaj mnenj vezanih na »Projekt finančnega in poslovnega prestrukturiranja« oziroma »Celovit sistem kriznega upravljanja in vodenja« na ravni države.

Projekt začeti takoj, ker mora »potrebujemo čas« zamenjati »čas je denar«.

Projekt finančnega in poslovnega prestrukturiranja (za več sto podjetij) se, tako kot reševanje krize nasploh, prelaga v prihodnost že vse predolgo. Rezultat ne ukrepanja ni le, da problem ostaja, ampak se le ta povečuje. »Povečanje« je (ga bo) mogoče kvantificirati z nastajanjem nove bančne luknje. In zakaj torej ne ukrepamo? Po mojem mnenju »ker ne vemo, kako bika zgrabiti za roge«, ker res ni enostavno. Politika finančno prestrukturiranje velikokrat poenostavi z »razdolžitev gospodarstva« in seveda smo vsi za, ampak kdo naj ga pa razdolži. Država-DUTB, poslovne banke, upniki-dobavitelji, novi-tuji vlagatelji, itd., vendar le ti niso za, ker niso pripravljeni prevzeti izgub, ki niso njihove. Izgube, ki bodo tudi po finančnem prestrukturiranju še vedno nastajale, če ne bo izvedeno tudi poslovno prestrukturiranje.

Finančno prestrukturiranje je samo predpogoj za trajno rešitev t.j. poslovno prestrukturiranje.

Problem poslovnega prestrukturiranja je še večji od finančnega. Gre za problem kako gospodarstvo (več sto pomembnih podjetij) narediti konkurenčno. Na kratek rok (nekaj mesecev) nikakor, na dolgi rok (nekaj let) z velikim tveganjem in z nekom, ki bi financiral nove izgube v teh letih. Ampak to smo že poizkusili in ni dalo rezultatov, čeprav nas je stalo (in nas bo še dodatno) bančno luknjo. Zato govorimo o ohranitvi zdravih jeder. In zakaj tega ne realiziramo? Spet preprosto vprašanje brez odgovora. Gre za milijarde, kolikšen del le teh pa predstavljajo zdrava jedra? Ali bodo po zdajšnjem videnju zdrava jedra res še zdrava, ko bodo ostala sama s seboj (delovanje organizacij je kompleksno)? Kdo bo prevzel-kupil zdrava jedra in kdo bo plačal razliko-negativni kapital (če se hočemo izogniti stečajnemu plazu)? Za vse neuspešne primere poslovnega prestrukturiranja (ohranitve zdravih jeder) bodo potrebna ponovna finančna prestrukturiranja ali stečaji.

Rezultat projekta kratkoročno bo nižja gospodarska rast in izguba delovnih mest.

Problem množičnega poslovnega prestrukturiranja ni samo problem konkurenčnosti na mikro ravni. Gre za vprašanje gospodarske rasti in delovnih mest. Zdaj so v pogonu tudi nekonkurenčne kapacitete (ki predstavljajo velik delež celotnih), ki sicer prinašajo postopno povečevanje izgub-bančne luknje-državnega dolga, vendar gledano kratkoročno in makroekonomsko, njihova ustavitev pomeni minus za rast in delovna mesta ter veliko enkratno povečanje izgub-bančne luknje-državnega dolga (alternativno: porabe denarja od privatizacije). Ob tem ne morem ne komentirati »velikega uspeha« – tri četrtletja gospodarske rasti in zmanjšanja brezposelnosti. Ta zares razveseljiv uspeh je žal osnovan na nevzdržnem financiranju nerentabilnih kapacitet (z bančno luknjo, subvencijami, davčnim dolgom,..) ter na domačem povpraševanju, tudi tistem iz nezaslužene socialne države in drage države, kar vse se financira z zadolževanjem države v tujini. Slednje se s povprečnim povečevanjem 10% BDP/leto v preteklih šest letih ne more nadaljevati še v naslednjih letih. Ob tem so se tudi podjetja sama dezinvestirala za pridobitev sredstev za plače in material (so »jedla svojo substanco«). To je pojasnilo zakaj ima Nemčija z zelo konkurenčnim gospodarstvom težave z rastjo, medtem ko je Slovenija s slabo konkurenčnim gospodarstvom med hitreje rastočimi v EU.

Preprečiti plaz stečajev in poravnav.

V normalnih razmerah bi se finančno in poslovno prestrukturiranje podjetij moralo dogajati na mikro ravni. Ker se ni, med drugim zato, ker smo čakali da bo finančna kriza (evropska, svetovna) minila in verjeli, da bo s tem konec tudi naše krize, moramo zdaj preprečiti domino efekt in posledično kaos zaradi predimenzioniranosti problema. Gospodarski subjekti so povezani in se zaradi množice več stotih nekonkurenčnih družb zdaj lahko sproži plaz stečajev, ki bi zajel tudi zdrave subjekte. Zakon z uvedbo pred-stečajnih postopkov, prostovoljne poravnave, izvensodne poravnave ob že pred tem znanih, stečaju in prisilni poravnavi tega problema ne rešuje. Nujna je zakonodajna, organizacijska in finančna intervencija države.

Sočasno ukrepati na makro in mikro ravni.

V projekt, ki naj bi se začel že dolgo nazaj naj bi bili vključeni: ECB, Evropska Komisija, vlada (ministrstva za finance, gospodarstvo, pravosodje, delo), Banka Slovenije, DUTB, poslovne banke, GZS, sindikati in seveda predvsem družbe, ki jim je projekt namenjen. Sestankov je bilo že veliko, tudi veliko dela je že bilo vloženega v projekt, rezultatov pa žal ni, ker pripravljeni koncepti/zamisli/zakoni itd. očitno »ne pijejo vode«. V zvezi s projektom je veliko strokovnega gradiva, vendar je po moji presoji osnovni problem v tem, da nismo pripravljeni sprejeti negativnih posledic projekta, bolje rečeno posledic preteklih zablod in stranpoti. In to nihče: lastniki in upravljavci družb, poslovne banke, upniki-dobavitelji, sindikati-delavci, vlada-država, Banka Slovenije, GZS in ne nazadnje vsi državljani. Po moji oceni projekta ne bo mogoče realizirati samo na prostovoljni osnovi t.j. v okviru obstoječih zakonov in z upoštevanjem interesov vseh vključenih. Potrebni bodo tudi ukrepi prisile, ki jih ima na razpolago pravna država. Vsak deležnik bo moral prevzeti svoj del (finančnega) bremena. Po finančnem prestrukturiranju bo za poslovno prestrukturiranje poleg prisile potrebno veliko znanja in garaškega dela.

Poseg v ceno dela, fleksibilnost trga dela, začasno povečanje državne lastnine, ponovno privatizacijo-zdaj s tujim kapitalom.

Konkurenčnost gospodarstva kot celote temelji na produktivnosti, ki se gradi in vzdržuje na dolgi rok. Za večje izboljšanje na kratek rok ima država na voljo tečaj valute (če ima svojo valuto) ali poseg v ceno dela-plače. Davkov in birokratskih ovir ne bom izpostavljal. Po mojem mnenju bomo prisiljeni nekaj narediti tudi s plačami. Edina alternativa je izguba še več delovnih mest. Produktivnosti ustrezna cena dela je pogoj za konkurenčnost v odprti tekmi držav/podjetij globalnega sveta. Zaradi visoke cene dela smo manj privlačni za nujno potrebna večja tuja vlaganja. Gre pač za trg kapitala s ponudbo in povpraševanjem na svetovni ravni in za interes kapitala za čim nižje cene dela. Ob tem naj vemo, da gre za občutljivo temo tudi zato, ker bo plače kasneje ob večjem deležu tujega kapitala verjetno težje vrniti na višjo raven. Nadalje, večja fleksibilnost trga dela je predpogoj za poslovno prestrukturiranje – ohranitev zdravih jeder, to je verjetno jasno tudi sindikatom. DUTB bo morala odigrati vlogo začasnega nosilca povečanja državne lastnine. Manj verjetno in smiselno je to za poslovne banke, niti tiste v državni lasti. Nujna bo množična ponovna prodaja/privatizacija, zdaj tujemu kapitalu. Vse kar pri tem lahko naredimo je možno označiti z »nadzorovana«, da se nam nebi zgodilo, da bi šli iz enega ekstrema (zlorabe nacionalnega interesa) v drugega (nacionalnih interesov ni ali so naprodaj zaradi kratkoročnega preživetja).

 

Milan Demšar
24.9.2014