PISMO SMC-ju PO ZMAGI NA VOLITVAH IN PREVZEMU OBLASTI (Milan Demšar 9/2014)
Nekaj mnenj vezanih na projekt »Celovit sistem kriznega upravljanja in vodenja« na ravni države.

 

Dovolite mi predstaviti nekaj svojih misli glede krize in izhoda iz nje! Država in številna podjetja po moji oceni rešujejo krizo na način, da se zdaj že šest let le še poglablja. Če bi zdaj v naslednjih šestih mesecih vsi prikriti in časovno zamaknjeni problemi udarili na plano, bodo po mojem videnju razmere neobvladljive, kaotične. Pred katerokoli novo vlado in novimi upravami družb v krizi, ter tudi pred večino zaposlenih in državljanov je verjetno izjemno težko obdobje soočenja s sanacijo krize in njenimi posledicami. Ob tem verjamem v »novo politiko« in nov, če hočete bolj »evropski pristop« za izhod iz krize. Siceršnji namen tega zapisa je recimo temu »politična« samo-predstavitev nepolitičnega kandidata za kadre v gospodarstvu in ne tekmi pogledov na diagnozo krize in potrebnih ukrepov za izhod iz nje.

 

Z namenom samo-predstavitve torej, mi prosim dovolite še nekaj misli glede izhoda iz krize. Strategije so pomembne, vendar je zdaj bolj pomembna zmožnost realizacije poznanih nalog na številnih področjih. Cilji ostajajo enaki, načini in poti do njih ostajajo enako različne, vendar ni več časa za razprave, ves razpoložljiv čas je nujno porabiti za premišljeno, strokovno izvedbo že tolikokrat povedanega, zapisanega, obljubljenega. Tako je npr. na področju gospodarstva treba poseči v več sto podjetij. Za t.i. finančno in poslovno prestrukturiranje je treba zagotoviti zadosti strokovnih kadrov in ne le stotine milijonov, temveč v nekaj letih milijarde evrov denarja in kapitala. Nastajanja nove bančne luknje ne bo mogoče zaustaviti čez noč. Tisti, ki so stvari zavozili in se (mnogi od njih) pri tem osebno kompromitirali, stvari ne bodo rešili, če jih v doslej razpoložljivem času niso. In se tudi ne bodo umaknili ali spremenili načinov delovanja. Odstranitev vseh mogočih blokad je pogojena s pripravljenostjo sprejeti posledice in plačati ceno za napake in stranpoti, na ravni posameznikov, podjetij in vseh državljanov. Zdaj se bo to moralo zgoditi, diskontinuiteta je nujna, ker drugega izhoda pač ni več. Tudi sam bi bil vesel, če bi se take moje ocene izkazale za napačne.

 

Izhod iz krize mora biti, zaradi izogiba kaosu, načrtovan, vendar s čim manj vseobsegajočih rešitev, ki naj nebi nikogar prizadele in s čim več osredotočenosti na realizacijo in ukrepanje na vseh ravneh, predvsem znotraj podjetij samih. Vemo za krizo v zdravstvu in na skoraj vseh področjih, vendar mora imeti reševanje krize v gospodarstvu absolutno prioriteto. Če se bodo uredile/normalizirale finance podjetij in bank, se bodo posledično tudi finance države in prebivalstva. In ne obratno, v kar se je verjelo zadnjih šest let, ko je tuj kapital/denar preko zadolževanja države financiral našo nezasluženo, vse bolj le še tekočo in vse manj investicijsko, porabo. Glede zunanjega dolga se ne moremo primerjati z Nemčijo, ZDA, Japonsko, ker je naš dolg veliko dražji in naše gospodarstvo veliko bolj šibko, manj konkurenčno. Zadolževanje je na meji vzdržnosti. Nekaj prostora za financiranje postopnega zmanjševanja presežnega trošenja je le še v privatizaciji. Sloveniji ne bo dovoljeno postati še ena mala Grčija. Zavedam se, da teh nekaj stavkov predstavlja moj poenostavljen pogled na sicer zahtevno strokovno tematiko.

 

Zakaj se obračam na vas? Rešujem svoj problem in želim sodelovati pri reševanju države oziroma gospodarskih družb iz krize. Za aktualne razmere so po moji oceni značilna omrežja, velikokrat z osebnimi in prikritimi neetičnimi interesi, ki zasedajo večino prostora in znotraj katerih ni prostora za njim nelojalne kadre. Zlorabe politike in omrežij izkrivljajo delovanje tržnih zakonitosti, svobodno podjetniško pobudo, zdravo tekmovanje, enakost oz. enakopravnost, tudi solidarnost. Zato je tako pomembno upanje in zaupanje v novo politiko in nov pristop za izhod iz krize v gospodarstvu in širše. V tem okviru vidim priložnost tudi zase, čeprav sam nikoli nisem član nobene politične stranke in tudi ne neformalni pripadnik katerekoli interesne skupine. V podzavesti zgoraj omenjenih akterjev je trdno zasidrano »kdor ni z nami je proti nam«.In zato sem plačal osebno enormno visoko ceno, preverljivo in dokazljivo. Obširnejše pojasnilo bi preseglo namen te e-pošte.

 

Da ne bom ostal politična uganka, mi dovolite izraziti skrajno poenostavljen pogled na politiko oz. politične stranke. ZL s svojimi idejami, ki so sicer všečne, živi v daljni prihodnosti.  Prvi previdni koraki v tej smeri bi sicer lahko bili koristni, ne pa revolucionarne spremembe in novi eksperimenti na celotnem ljudstvu. SD živi v preteklosti; Pahorju ni uspela preobrazba stranke v socialno demokracijo evropskega tipa. Desus vemo, je stranka parcialnih interesov, brez velikega vpliva na celostno politiko. ZaAB je stranka kontinuitete in ohranjanja status quo z vzdrževanjem ravnovesij na različnih področjih: Ji ne verjamem/zaupam, predvsem zaradi načina, kako to počne. SDS in NSi sta v gospodarskem delu programa bližje Bruslju in delodajalski strani, bolj naklonjeni reformam in tranziciji nasploh. SMC je seveda še velika neznanka, pred izredno zahtevnim zrelostnim izpitom, saj bo že po nekaj mesecih sprejeta/zaznana kot rešiteljica ali rušiteljica aktualnega stanja. Eden od pogojev za izhod iz krize bo višja politična kultura nasploh (kot nadgradnja pravne države), ki bi morala zamenjati pretirano razširjeno delovanje po znanih vzorcih iz preteklosti, ali povedano druga če izriniti politični zverinjak, ki sicer lahko preraste v vsesplošnega. Drznil si bom zapisati tudi, da bi eventualna koalicija SMC+Desus*SD+ZaAB po mojem videnju za mandatarja Mira Cerarja pomenila okoliščine kot v mandatu Boruta Pahorja, t,j, močne sile kontinuitete (verjetno vključno znotraj lasne stranke), ki bi nasprotovale njegovim prizadevanjem za spremembe/reforme/privatizacijo in transparentno politiko. Bruslja, sindikatov in stricev-lobijev-omrežij ne omenjam, čeprav imajo morda večjo vlogo/moč kot posamezne politične stranke. Bralce prosim za tolerantnost do takih mojih subjektivnih in za marsikoga predrznih, ter zaradi skrajne poenostavljenosti lahko tudi napačno razumljenih mnenj/pogledov.

 

Milan Demšar
Šenčur, 2.9.2014